Nagrada zlati znak ZRC
Izr. prof. dr. Kozma Ahačič je eden najprodornejših sodobnih slovenskih jezikoslovcev mlajše generacije. Strokovno znanje in znanstveno raziskovanje združuje z organizacijskimi sposobnostmi in bogatim umetniškim delovanjem. Je sonamestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ter vodja njegovega raziskovalnega programa in več znanstvenih projektov.
Najžlahtnejši del Ahačičevih znanstvenih rezultatov so njegove knjige s področja zgodovine slovenskega jezika. Pod njegovim vodstvom v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika nastaja Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Je urednik znanstvenokritične izdaje Trubarjevega Cerkvenega reda / Cerkovne ordninge, katerega izvirni izvod je bil leta 2013 odkrit v Nemčiji. Delo je izšlo v zbirki, v kateri je Ahačič že objavil znanstvenokritično izdajo prvih dveh slovenskih tiskanih knjig, Trubarjevega Abecednika in Katekizma iz leta 1550. Že leta 2012 je izšla njegova knjiga Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600–1758), in sicer kot nadaljevanje pet let prej objavljene njegove knjige Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. To delo je zatem izšlo tudi v angleškem prevodu, in sicer pri ugledni mednarodni založbi Peter Lang.
Izrednega pomena je tudi spletna monografija Slovenske slovnice in pravopisi. Kot urednik in soavtor je poskrbel za izčrpne opise vseh slovenskih slovnic, od Bohoričeve iz leta 1584 do Greenbergove iz leta 2006. Zgodovino slovenskega knjižnega jezika je predstavil tudi v knjižici za otroke Jezični možje.
Splošni javnosti pa je gotovo najbolj znan kot idejni oče jezikovnega portala Fran, ki v skupnem iskalniku združuje 31 slovarjev slovenskega jezika.
Ahačič tudi predava na Univerzi v Novi Gorici in na doktorskem študiju Podiplomske šole ZRC. Na mednarodnem prizorišču pa je dejaven predvsem kot redni član Inštituta za slovanske študije v Parizu.
|
Nagrada srebrni znak ZRC
Dr. Aleš Marsetič je doktoriral iz geodezije in je na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU zaposlen od leta 2006.
Glavno področje njegovega raziskovanja je uporaba fotogrametrije v daljinskem zaznavanju. Fotogrametrija velja za eno najbolj zahtevnih področij v matični vedi geodeziji, saj združuje matematične prvine in raznolikost visoko natančnih geodetskih merskih tehnik. Te zahtevne povezave Marsetič združuje v učinkovite rešitve. Raziskovalno se posveča predvsem ortorektifikaciji – to je avtomatizaciji geometrične predobdelave satelitskih posnetkov. Razvil je popolnoma samodejen postopek za ortorektifikacijo optičnih satelitskih posnetkov, pri katerih posredovanje operaterja ni potrebno. To je tudi v svetovnem merilu velik dosežek. Končni rezultat je satelitski ortofoto, ki je položajno točna podlaga za pridobitev prostorskih informacij za potrebe različnih ved.
Poleg ortorektifikacije Marsetič raziskuje postopke optimalnega stiskanja oziroma kompresije optičnih satelitskih posnetkov in obdeluje podatke laserskega skeniranja.
Sodeloval je pri štirih arheoloških odpravah v mehiški zvezni državi Campeche, ki jih že leta uspešno vodi dr. Ivan Šprajc. Na terenu izvaja izmero ter sprotno kartiranje in trirazsežno vizualizacijo arheoloških najdišč civilizacije Majev.
Med letoma 2010 in 2013 je na Centru odličnosti Vesolje, znanost in tehnologije preučeval optične sisteme majhnih satelitov. Pri projektiranju prvega slovenskega satelita je zadolžen za načrt obdelave podatkov v zemeljski postaji.
Leta 2014 je na tretjem idejnem natečaju za uporabo mikro- ali nanosatelitov na Japonskem skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov.
Rezultati njegovega dela in raziskav so za strokovno analizo satelitskih posnetkov v delovni skupini nepogrešljivi. V Sloveniji je edini, ki se s tem področjem ukvarja in ga razvija. V tujini takšne naloge pogosto opravljajo večje raziskovalne skupine ali podjetja. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
|
Nagrada častni član ZRC SAZU
Prof. Liu Hong s krasoslovci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU sodeluje že od njihovih prvih stikov z Junansko univerzo, to je od leta 1995.
Prav profesorju Liu Hongu, vodilnemu raziskovalcu krasa v provinci Junan in enemu od vidnejših na Kitajskem, gre zasluga, da je kitajski kras v celoti odprt za slovenske raziskovalce.
Je kitajski vodja Krasoslovnega laboratorija v Kunmingu in Mednarodnega krasoslovnega središča Junanske univerze, ki postaja prava raziskovalna izpostava slovenskih raziskovalcev krasa. Izsledki tamkajšnjih raziskav so objavljeni v številnih znanstvenih revijah in v dveh samostojnih monografijah South China Karst, izdanih pri Založbi ZRC. Liu Hong je zaslužen tudi za podpis sporazuma o sodelovanju pri urejanju Kamnitega gozda, enega najbolj znanih in obiskanih mednarodnih turističnih kraških središč.
Zaradi odličnega sodelovanje s kitajskimi krasoslovci, h kateremu je ogromno prispeval Liu Hong, uživa Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU znanstveni ugled, ki odpira vrata raziskovalnih laboratorijev, omogoča delo pri kitajskih raziskovalnih projektih in soupravljanje Krasoslovnega raziskovalnega središča Junanske univerze. Predvsem pa je podlaga za raziskave kraškega površja, jam in vod, tropskega krasa, kamnitih gozdov, gorskega krasa in krasa visoke planote Tibeta. Prof. Liu Hongu gredo zasluge tudi za članstvo krasoslovnega inštituta v znanstvenem svetu Mednarodnega aziskovalnega središča za kras pod pokroviteljstvom Unesca v Guilinu in najvišje državno priznanje za tujce v provinci Junan – »Friendship with Yunnan Award«.
|
Naziv zaslužni raziskovalec ZRC SAZU
Dr. Janez Dular se je na Inštitutu za arheologijo zaposlil leta 1975, ga med letoma 1982 in 2000 uspešno vodil in se v letu 2016 upokojil. Kot predstojniku mu je z odličnimi vodstvenimi in organizacijskimi sposobnostmi uspelo ustvariti spodbudno delovno okolje in okrepiti infrastrukturno podporo raziskavam. Po njegovi zaslugi je Inštitut za arheologijo danes sodobna raziskovalna ustanova, primerljiva s podobnimi v Evropi. Z delovanjem zunaj inštitutskih okvirov pa je Janez Dular sooblikoval tudi znanstvenoraziskovalno politiko arheološke stroke.
Največ je k razvoju in napredku slovenske arheološke znanosti prispeval na področju preučevanja bronaste in železne dobe v jugovzhodnih Alpah, zahodni Panoniji in severozahodnem Balkanu. Pod njegovim vodstvom so potekali tudi sistematični topografski pregledi in izkopavanja na naseljih iz bronaste in železne dobe na Dolenjskem, v Beli krajini in Prekmurju.
V več kot desetih znanstvenih monografijah in blizu sto znanstvenih in strokovnih člankih se je podrobneje ukvarjal s temeljnimi kronološkimi, tipološkimi, tehnološkimi in kulturno-historičnimi problemi. Loteval se je kompleksnih tem, kot so poselitveni procesi, ekonomija in okolje, družbene strukture prazgodovinskih skupnosti ter glavne kulturno-zgodovinske prelomnice v 2. in 1. tisočletju pr. n. št. Mnoge njegove študije so danes referenčna dela. Posvečal se je tudi zgodovini arheologije na slovenskih tleh, problemom registriranja arheološke dediščine in strokovnim terminološkim vprašanjem.
Janez Dular se je uveljavil kot vodilni strokovnjak za poselitveno arheologijo in kot odličen poznavalec bronaste in železne dobe v srednjeevropskem in zahodnobalkanskem prostoru. Pripomogel je k prepoznavnosti slovenske arheologije v mednarodnih krogih.
|