Nagrada zlati znak ZRC
 Doc. dr. Blaž Resman velja za mednarodno priznano avtoriteto na področju raziskovanja baročnega kiparstva in arhitekture. Predhodne ugotovitve na tem raziskovalnem področju je pomembno nadgradil in v marsičem tudi verodostojno korigiral. To velja tako za beneško kiparstvo poznega 17. in prve polovice 18. stoletja kot za njegovo nasledstvo, ki se odraža v delu domačih delavnic in posameznih mojstrov še vse do začetka 19. stoletja.
Z enako natančnostjo kakor baročno plastiko na Gorenjskem je dr. Resman preučil tudi kiparstvo drugod po Sloveniji in ga povezal s sočasno umetnostjo srednje Evrope, kar je predstavil v vrsti razprav. Pozornost nemških znanstvenikov je pritegnil zlasti z raziskavami deleža wessobrunnskih štukaterjev na naših tleh in opreme samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, pri kateri je pokazal na njen južnonemški izvor. Rezultati dr. Resmanovega dela so v marsičem postavili na glavo naše vedenje o baročni plastiki, vendar ne samo o njej, saj gre za izredno razgledenaga znanstvenika širokega formata. Na podlagi arhivskih dokumentov in s pronicljivimi slogovnimi primerjavami je argumentirano ovrgel nelogičnosti dosedanjih razlag, Izmed Resmanovih prispevkov k raziskovanju baročne arhitekture pri nas je treba prišteti vsaj še kompleksno študijo o ljubljanski uršulinski cerkvi, v kateri je razkril ime v stroki dolga desetletja zaman iskanega arhitekta. Izjemnega pomena je tudi Resmanov obsežni in zahtevni znanstveno-kritični katalog v 12. albumu (2008) Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasorian. Dr. Resman je klasični zgodovinar umetnosti, kakršnih danes ni več prav veliko. Kot odličen poznavalec domačega in širšega srednjeevropskega spomeniškega gradiva s komplementarnim združevanjem terenskega dela in študija arhivskih virov, ki jih zna pravilno brati in tolmačiti in inovativnostjo bistveno soustvarja metodološke temelje stroke ter postavlja nove standarde mlajšim generacijam. |
Nagrada srebrni znak ZRC
 Dr. Matija Zorn znanstveni sodelavec na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, je doktorsko disertacijo zagovarjal leta 2007 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, njegov mentor je bil dr. Karel Natek iz Filozofske fakultete, somentor pa dr. Matjaž Mikoš iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. Doktorsko delo je zaradi učinkovite uporabe obstoječih raziskovalnih metod in oblikovanja povsem novih metodoloških pristopov, še posebej pa zaradi povezovanja naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih pristopov, pomembna novost ne samo v geografiji ampak tudi sicer. Rezultati njegovega raziskovalnega dela so pomemben prispevek k poznavanju geomorfnih procesov na flišu pri nas in drugje po svetu. Doktorsko delo temelji na zelo obsežnem terenskem delu v porečju Dragonje. Pri vrednotenju rezultatov se v nasprotju z nekaterimi predstavniki naravoslovnih in tehniških ved ni ustavil zgolj pri analizi in interpretaciji naravnih procesov. Kot geograf in zgodovinar, torej kot predstavnik humanističnih ved, je erozijske procese povezoval s spreminjanjem kulturne pokrajine v porečju Dragonje, pri tem se je naslonil tudi na zgodovinske vire in leposlovna dela. Matija Zorn je svoje obsežno geomorfološko znanje pokazal tudi kot soavtor v več temeljnih sintetičnih znanstvenih monografijah, od katerih je kot prva leta 2007 izšla monografija »Pobočni procesi in človek« (v soavtorstvu z Blažem Komacem), izšla je v zbirki Geografija Slovenije. V isti zbirki so sledile še monografije »Terasirana pokrajina Goriških brd« (več soavtorjev), »Geografski vidiki poplav v Sloveniji« (soavtorja Karel Natek in Blaž Komac) in samostojna monografija »Erozijski procesi v slovenski Istri«. V zbirki Georitem pa je (v soavtorstvu z Blažem Komacem) izšla monografija »Zemeljski plazovi v Sloveniji«. Matija Zorn je tudi sourednik monografskih zbirk »Geografski informacijski sistemi v Sloveniji« in »Naravne nesreče v Sloveniji«, ter upravnik dveh znanstvenih revij »Acte geographice Slovenice« in »Geografskega vestnika«. |
Nagrada častni član ZRC SAZU
 Akademik. dr. Milko Matičetov je s poglobljenimi in temeljitimi raziskavami ljudskega slovstvenega izročila slovensko etnologijo postavil na evropsko in svetovno primerljivo raven in si v mednarodnih znanstvenih krogih pridobil sloves izjemnega strokovnjaka, s tem pa tudi uveljavil ugled slovenske znanosti v svetu. V folkloristične raziskave ljudskega slovstva je uvedel načelo modernega zapisovanja pripovednega gradiva in uveljavil historičnogeografsko metodologijo raziskovanja v etnologiji pri nas. Od svoje disertacije Sežgani in prerojeni človek (1955) dalje je odkril še mnogo do tedaj nepoznanih in še ne raziskanih tem in jih postavil v mednarodni študijski okvir. Med drugim je pisal o Atili, kralju Matjažu, razmejitvenem teku, Prometeju, Orfeju ter Barlaamu in Jozafatu v slovenskem izročilu in evropskem kontekstu. Obsežne študije o lepi Vidi, zvezdnih imenih in bedenicah oz. narcisah. Objavil je številne raziskave o nenavadno stari pripovedni motiviki, ki se je v Reziji še ohranila, do današnjih dni: La fiaba di Polifemo a Resia, Čas - un essere mitico dalla Val Resia. Prav tako eruditsko je pisal o duhovni kulturi in ljudskih šegah, npr. o klicanju dežja, prekopavanju mrličev in umivanju lobanje; ter poglobljene razprave s področja zgodovine in teorije vede. Te in druge študije, objavljene v tujih jezikih in v tujini, so zbujale zanimanje strokovnjakov in usmerjale njihovo pozornost na bogato ljudsko izročilo Slovencev in na slovenski narod kot tak. Za svoje delo je akademik dr. Matičetov dobil že nekaj mednarodnih priznanj in nagrad, med drugim je prejel nagrado Premio internazionale di folklore Giuseppe Pitre, literarno nagrado Laštra landarske banke, izvoljen je bil za dopisnega člana avstrijskega društva Verein fiir Volkskunde. Slovensko etnološko društvo mu je podelilo Murkovo nagrado, prejel je Strekljevo nagrado in Premio Internazionale di Etnografia Michelangelo Mariani. Njegovo delo pomeni trajen prispevek slovenski in mednarodni znanosti na področju filologije in etnologije. |