Nagrada zlati znak ZRC
 Dr. Roberto Dapit, rojen leta 1957 v Gemoni v Italiji, diplomant Fakultete za tuje jezike in književnosti Univerze v Vidmu, ki je leta 1991 v Parizu magistriral in leta 2004 v Ljubljani doktoriral s področja toponomastičnih in onomastičnih raziskav Beneške Slovenije, je danes zunanji sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in predavatelj na Univerzi v Vidmu. Njegovo raziskovalno delo je usmerjeno v dokumentiranje pripovednega izročila, krajevnih in osebnih imen, šeg in mitologije še zlasti v Reziji, Terski dolini in dolini Nadiže.
Leta 2004 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Krajevna imena vzhodne Rezije v luči materialnega in duhovnega izročila. Disertacija je izrazito interdisciplinarno delo filološkega in etnološkega značaja. Osredotočeno je na toponomastiko vzhodne Rezije, obravnavane z jezikoslovnega vidika, ki ga avtor odlično dopolnjuje z vednostjo o zemljepisnih, zgodovinskih in etnoloških danostih. Gre za poglobljeno obravnavo razmerja med jezikom in kulturo oziroma za razkrivanje pomembnih vprašanj o tem, kako jezik »odslikuje« kulturo, kako se torej materialna dediščina in duhovno izročilo zgoščata v jeziku kot mediju, ki to kulturo ohranja. Delo dr. Dapita govori o izjemni povezanosti Rezijanov z neposrednim življenjskim okoljem in vsakdanjim načinom življenja. V vsebinskem in metodološkem pogledu je dragocen prispevek k slovenski dialektologiji in k rezijanoslovju kot večdisciplinarnemu raziskovalnemu področju. Poleg tega pa dokazuje, da je na večetničnem, večjezikovnem in večkulturnem območju rezijanščina slovensko narečje, kar je za etnogenezo Rezijanov ključnega pomena.
Delo Roberta Dapita nedvomno izkazuje široko znanstveno razgledanost in kritičnost, predvsem pa nosi v sebi še dodatno kvaliteto: avtorjevo najtesnejšo osebno povezanost z ljudmi in geografskim območjem raziskave, ki so hkrati njegovo domače izvorno okolje. |
Nagrada srebrni znak ZRC
 Dr. Klemen Klun, rojen 1971, je od leta 1997 diplomirani pravnik, od leta 1998 diplomirani filozof in teolog, leta 2000 je na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete magistriral in tri leta kasneje še doktoriral s področja judovske pravne in krščanske filozofije. V času podiplomskega študija se je dr. Klun izpopolnjeval na univerzah v Oxfordu in Tel Avivu ter imel vabljena predavanja na Pravni in Filozofski fakulteti ter na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. V disertaciji Dekalog v judovski in krščanski filozofiji, ki temelji na odličnem poznavanju virov in primarne literature, se Klun ukvarja z vprašanjem razumevanja slovitega kodeksa desetih zapovedi v filozofski tradiciji starega judovstva in zgodnjega krščanstva. Interdisciplinarno zasnovana študija, ki med seboj povezuje filozofijo, religijo, pravoznanstvo in zgodovino, se prvič pri nas analitično ukvarja s kompleksnim izročilom antičnega judovstva ter rabinskega pojmovanja prava in zakona. Avtor oboje sooča s sočasno interpretacijo izbranih bibličnih odlomkov v besedilih prvih krščanskih filozofov, ki so kodeks dekaloga razumeli nekoliko drugače kot njihovi judovski sodobniki. V doktorski nalogi Klun na bogato argumentiran način ne prikaže le razlik v pojmovanju prava v judovski, helenistični in krščanski misli, ampak tudi razloge zanje, kar daje delu značaj resne humanistične raziskave v najboljšem pomenu besede. Ob branju razprave postane jasno, kako bistveno je zahodno mišljenje zaznamovano s tradicijo bibličnega, rabinskega in helenističnega judovstva, ter kako občutna je pomankljivost slovenske humanistike prav na področjih, s katerimi se ukvarja dr. Klun. |
Nagrada častni član ZRC SAZU
 Prof. Paul Parin, Devetinosemdesetletni utemeljitev etnopsihoanalize, eden zadnjih učencev Sigmunda Freuda, nedogmatični socialist, partizanski kirurg, ki sam pravi, da ga pri življenju drži samo še radovednost do ljudi, že več kot 50 let živi z istim pogledom za Züriško jezero in klub temu, da je bil že nekajkrat prepričan, da bo napisal svoj epilog, piše in živi še naprej. Paul Parin se je rodil leta 1916 v Novem Kloštru v spodnji Savinjski, v družini asimiliranih Judov, ki se je naselila v Trstu v drugi polovici 19. stoletja. Ta pogumni in dosledni človek se je po sili razmer že zelo zgodaj soočil s svojo »judovsko usodo« in morda je tudi to pripomoglo k temu, da se je kasneje razvil v zdravnika in psihoanalitika svetovnega slovesa. V svojih zrelih letih pa se je izkazal tudi kot nadarjen literat. Po otroških letih v Novem Kloštru je obiskoval gimnazijo v Gradcu od koder je moral odditi po priključitvi Avstrije Nemčiji. Šolanje in študij je končal v Švici od koder se je kot zdravnik-prostovoljec skupaj z nekaterimi drugimi kolegi odpravil na pomoč jugoslovanskim partizanom.
Met letom 1946 in 1952 se je Paul Parin specializiral na področju nevrologije in psihoanalize ter leta 1949 postal član Mednarodnega združenja psihoanalitikov. Leta 1958 je bil soustanovitelj psihoanalitičnega seminarja v Zürichu, kjer je predaval do leta 1983. Med letoma 1967 in 1970 je bil predsednik Švicarskega združenja za psihoanalizo. Raziskovalna potovanja po zahodni Afriki, ki jih je opravil skupaj s svojo ženo Goldy Parin-Matthey in Fritzom Morgenthalerjem, so postala podlaga etnopsihoanalize v nemškem prostoru. Do leta 1990 je deloval kot psihoanalitik, nato pa se je izkazal zlasti kot pisatelj in je poleg številnih znanstvenih del objavil tudi več kritičnih esejev o politiki in kulturi. Leta 1986 je dobil literarno nagrado Ericha Frieda. Pet let zatem je dobil od Nemške akademije za jezik in prozo nagrado Siegmunda Freuda za znanstveno delo, dve leti kasneje pa tudi prestižno dunajsko nagrado z istim imenom. Paul Parin je od leta 1995 častni doktor univerze v Celovcu.
ZRC SAZU je primer okvir, da ga ustrezno počastimo tudi v Ljubljani, tako zaradi njegovih zaslug kot svetovno priznanega znanstvenika kot tudi zaradi njegovih nikoli povsem pretrganih vezi s Slovenijo in simpatij do nje. |