Nagrada zlati znak ZRC
 Dr. Ana Lavrič, za njena večletna prizadevanja, ki so temeljito izpopolnila naše vedenje o gradnji ljubljanske stolnice in vsega, kar se je tedaj pomembnega dogajalo okrog nje. Znanstvena svetnica dr. Ana Lavrič je predstavnica slovenske klasične umetnostne zgodovine, ki svojeizsledke opira na preverjena zgodovinska dejstva. Že zgodaj se je posvetila študiju primarnih pisnih virov, tako da danes na tem področju velja za eno vodilnih avtoritet pri nas. Njeni dosežki so primerljivi z vsem, kar je moderna umetnostnozgodovinska stroka dosegla drugod po svetu.
Po tem, ko je konec osemdesetih let izdala knjigo o vlogi škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti, ki je standardno delo za čas protireformacijskega baroka, je svoje raziskave novejšega časa strnila še v zajetni komentirani izdaji rokopisne Zgodovine ljubljanske stolne cerkve Janeza Gregorja Dolničarja. Besedilo, nastalo v začetku osemnajstega stoletja, govori o enem najbolj plodnih obdobij naše umetnostne preteklosti in je že od časov Steletovega seminarja na univerzi veljalo za desideratum stroke.
Komaj zastavljeno delo svojih predhodnikov je dr. Lavričeva redigirala in dopolnila s skoraj neverjetno znanstveno akribijo ter mu dodala posebno študijo, v kateri osvetljuje Dolničarjevo Zgodovino tudi v luči številnih drugih arhivskih virov. Njena večletna prizadevanja z vrsto predhodnih člankov so dala knjigo,ki ni samo temeljito izpopolnila naše vedenje o gradnji ljubljanske stolnice in vsega, kar se je tedaj pomembnega dogajalo okrog nje, ampak je hkrati postavila merilo za prihodnje izdaje umetnostnozgodovinskih virov.
V času, ko se tudi humanistične vede izgubljajo v vsakdanjih hitrih bleščečih uspehih, dr. Lavričeva vztraja pri študijsko poglobljenem raziskovanju, zato ima vsaka njena objava posebno težo. Tako bo njena izdaja Dolničarja ostala eden temeljnih kamnov slovenske umetnostne zgodovine in bo v trajen ponos naši znanosti. |
Nagrada srebrni znak ZRC
 Dr. Matija Ogrin, za celovito in pronicljivo primerjavo različnih vrednotenjskih konceptov literarne kritike na Slovenskem od 1918 do 1945.
Mladi raziskovalec v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, dr. Matija Ogrin, je 8. junija 2001 na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani pred komisijo, ki so jo sestavljali prof. dr. Janko Kos, prof. dr. Lado Kralj in prof. dr. Darko Dolinar, uspešno zagovarjal disertacijo Teorija in kritiška praksa literarnega vrednotenja na Slovenskem od 1918 do 1945 in pridobil naslov doktorja znanosti.
V disertaciji je analiziral literarno kritiko enega najbolj razburljivih obdobij v slovenski zgodovini, ugotovil glavne vrednotenjske koncepte, sistematično preučil dela vodilnih ocenjevalcev, njihove teoretske temelje in njihovo kritiško prakso. Prvič v slovenski literarni vedi je opravil celovito in pronicljivo primerjavo treh glavnih vrednotenjskih konceptov – katoliškega, liberalnega in marksističnega – njihovih dosežkov, pomanjkljivosti in zablod, ki doslej še niso bile odstrte. Argumentirano je razblinil tudi več dosedanjih zmotnih predstav o veličini nekaterih literarnih ocenjevalcev, saj je razkril njihova protislovja, nedoslednosti in celo izdajstva kritiških nazorov. Ogrinova disertacija prinaša veliko novih razlag, zaradi katerih bo morala slovenska literarna veda marsikatero dosedanjo sodbo o slovenski kritiki iz obdobja med obema svetovnima vojnama temeljito spremeniti. |
Nagrada častni član ZRC SAZU
 Dr. Branko Marušič, za posebne zasluge na področju slovenskega zgodovinopisja, predvsem pa tudi za neprestano vzdrževanje stikov s sosednjim italijanskim in furlanskim prostorom.
Zgodovinar dr. Branko Marušič, znanstveni svetnik zrc sazu, je eden najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinarjev. Kljub temu, da velja za specialista za 19. stoletje, obsega njegova znanstvena bibliografija dela od srednjega veka do najnovejše dobe. Za slovensko zgodovinopisje ima še posebne zasluge tudi zato, ker je neprestano vzdrževal stike s sosednjim italijanskim in furlanskim prostorom.
Tudi v časih, ko so bile meje še zelo zaprte, je zaradi življenja ob italijansko – slovenski meji prinašal v Slovenijo ogromno italijanske strokovne literature in tudi slovenske emigrantske literature, ki v naših knjižnicah sicer ni bila dostopna. Poleg temeljnega znanstvenega dela, je dr. Branko Marušič sodeloval tudi pri številnih strokovnih projektih, pri katerih moramo na prvem mestu omeniti Primorski slovenski biografski leksikon, ki je bil dokončan v izjemno kratkem času in predstavlja hrbtenico za vse nadaljnje raziskovanje slovenske Primorske do nekdanje rapalske meje. Poleg znanstvenega in strokovnega dela, moramo poudariti tudi njegove zasluge na področju muzealstva, saj velja za enega poglavitnih organizatorjev slovenske muzejske mreže po 2. svetovni vojni. Svoje izjemne organizacijske talente je dokazal tudi v strokovnih in znanstvenih združenjih ter po sili razmer tudi na področju varstva spomenikov in arhivov. Poleg znanstvene prodornosti in zanesljivosti, ga odlikuje tudi izjemna vztrajnost pri uresničevanju zastavljenih ciljev. |