Nagrada Zlati znak ZRC
 Dr. Miklavž Komelj, za mnogoplastno in interdisciplinarno delo o toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, ki pomeni vidni prispevek k vsem trem področjem, na katera posega: k umetnostni in literarni zgodovini ter estetiki. Miklavž Komelj je kot mladi raziskovalec na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta 31. maja 2002 pred komisijo, ki so jo sestavljali red. prof. dr. Nataša Golob, red. prof. dr. Lev Kreft in izr. prof. dr. Boris A. Novak, uspešno dosegel naslov doktorja znanosti z javno predstavitvijo svoje disertacije Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja.
Njegovo mnogoplastno in interdisciplinarno delo pomeni vidni prispevek k vsem trem področjem, na katera posega: k umetnostni in literarni zgodovini in estetiki. S subtilno analizo ključnih slikarskih in sočasnih literarnih stvaritev avtor kritično predstavi porajajoči se novoveški koncept narave. V iskanju avtentičnega pomena in razumevanja podob in besed nas celovito in živo približa času in prostoru, v katerem se pogled na naravo spreminja, zasledujoč tako pot matematično-znanstvenega koncepta obvladovanja njene »pravilne« podobe kot tudi koncept mistično-poetološkega umevanja božjega stvarstva.
Komeljeva disertacija, oprta na literarne, filozofske, teološke in zgodovinske vire, je odlično znanstveno delo, ki ga odlikujejo tako novi in izvirni pogledi na problematiko zavedanja, predstavitve in percepcije narave kot tudi metodološka kompleksnost, združujoča prijeme umetnostne, literarne in filozofske vede, nenazadnje pa tudi izredna jezikovna žlahtnost, kakršna zaznamuje njegov literarni opus.
Dr. Miklavž Komelj se pridružuje skupini dobrih poznavalcev italijanske književnosti na Slovenskem in je široko razgledan ter izjemno pronicljiv umetnostni zgodovinar, ki se posveča zlasti umetnostnozgodovinski teoriji, posebna kvaliteta njegovega raziskovalnega dela pa je izvirna interpretacija umetniških del. |
Nagrada Zlati znak ZRC
 Dr. Ivan Šprajc, za vrhunske raziskovalne dosežke na področju arheoastronomije.
Znanstveno delo dr. Ivana Šprajca je že vrsto let osredotočeno na kulturnogeografsko območje Mezoamerike. Po študiju arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani je opravil magisterij iz zgodovine in etnozgodovine na Nacionalni šoli za antropologijo in zgodovino v Méxicu in doktoriral iz antropologije na mehiški Nacionalni avtonomni univerzi.
Šprajčev znanstveni opus, ki zajema pet monografskih publikacij, od katerih so tri bile objavljene v Mehiki, je v veliki meri posvečen arheoastronomiji Srednje Amerike. Mednarodno posebej odmevni so njegovi izsledki o izvoru in razvoju konceptualne zveze planeta Venere z dežjem, koruzo in rodovitnostjo v mezoameriški religiji, pa tudi ugotovitve o praktičnem in simboličnem pomenu astronomskih orientacij v predšpanski arhitekturi. Na osnovi metodološko in teoretsko utemeljene komparativne analize arheoloških, etnoloških in zgodovinskih podatkov Šprajc v svojih delih dokazuje, da je mogoče tako eksaktna spoznanja kot religiozna pojmovanja, povezana z opazovanjem nebesnih pojavov, ustrezno pojasniti le z upoštevanjem konkretnega naravnega okolja, gospodarske osnove, socialne strukture in mnogih drugih elementov kulturnega konteksta preučevane družbe.
Nič manj izviren ni prispevek dr. Šprajca k arheologiji Majev. Od leta 1996 je vodil terenske preglede v težko prehodnih in arheološko neznanih osrednjih nižavjih polotoka Yucatána v štirih sezonah. Podatki, zbrani na vrsti dotlej neznanih arheoloških najdišč, ki vključujejo tudi večje urbane centre z ostanki monumentalne arhitekture, skulpture in hieroglifske napise, so izrednega pomena za razumevanje poselitve, teritorialne ureditve in politične zgodovine Majev pozne predklasične in klasične dobe. |
Nagrada častni član ZRC SAZU
 Akad. dr. Mitja Zupančič, za njegovo znanstveno-raziskovalno in menedžersko delo v znanosti, ki je bistveno prispevalo k razvoju in ugledu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Dr. Mitja Zupančič je vrhunski strokovnjak za gozdno vegetacijo. V Biološkem inštitutu Jovana Hadžija je skoraj trideset let vodil geobotanično skupino. Bil je zaželen sodelavec ali vodja številnih drugih strokovnih, tudi mednarodnih forumov in je pogosto dajal pobude za interdisciplinarni študij izbranih problemov. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1993 izvolila za izrednega, leta 2001 pa za rednega člana.
Ob reorganizaciji akademijskih inštitutov je postal konec leta 1982 vršilec dolžnosti direktorja in bil zatem od 1984 do 1992 direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Kljub pritiskom, da naj bi se akademijski inštituti razdelili na več manjših delovnih organizacij, je dosegel, da so ostali povezani v enotno raziskovalno institucijo in uspešno opravljali svojo osrednjo nalogo, namreč večdisciplinarno raziskovanje slovenske naravne in kulturne dediščine. Zupančič si je prizadeval za kadrovsko okrepitev raziskovalnih skupin in za strokovno izpopolnjevanje raziskovalcev. Konkurenčnost inštitutskih programov se je zaradi tega že po nekaj letih bistveno povečala. Hkratna prednostna naloga je bilo reševanje prostorske stiske. Ob hudi konkurenci za pičel denar in skoraj nepremostljivih težavah z inflacijo se je posrečilo v dobrih desetih letih preurediti prostore za delo inštitutov in pri tem upoštevati specifiko njihovih raznovrstnih potreb. Bistvenega pomena je bila tudi zgodnja preusmeritev k delu z računalniki, oskrba z opremo za terenske in laboratorijske raziskave ter modernizacija hranjenja unikatnih dokumentacijskih zbirk.
Zupančičevo znanstveno-raziskovalno in menedžersko delo v znanosti je bistveno prispevalo k razvoju in ugledu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. |