Nagrada zlati znak ZRC SAZU

Izr. prof. dr. Matjaž Kuntner je na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija zaposlen od leta 2006. Bil je tudi njegov predstojnik, leta 2018 pa je postal direktor Nacionalnega inštituta za biologijo. Ne glede na to še naprej sodeluje tudi s svojimi kolegicami in kolegi na ZRC SAZU. Še več, na njegovo pobudo smo z Nacionalnim inštitutom za biologijo vzpostavili izjemno plodno sodelovanje in se dogovorili za skupno uporabo raziskovalne infrastrukture. Sicer pa je Matjaž Kuntner med vodilnimi strokovnjaki na področju arahnologije. Najbolj odmevne so bile njegove objave o raziskavah spolnega dimorfizma in pajčje svile. Ker je pajčja svila močna kot jeklo in hkrati elastična ter po natezni trdnosti prekaša večino sintetičnih materialov, bi utegnila postati material prihodnosti. Svoja spoznanja je Matjaž Kuntner sistematično delil z mlajšimi kolegicami in kolegi, med katerimi je tudi vrsta njegovih doktorantk in doktorantov.    

Nagrada srebrni znak ZRC SAZU

Srebrni znak dr. Jernej Rihter prejema za doktorsko disertacijo Stratigrafija grobišča Župna cerkev v Kranju in tipokronologija zgodnjesrednjeveškega nakita. Kronologija je v arheologiji večna in nikdar dokončana tema, ta doktorska disertacija pa je velik in pomemben korak pri njenem razreševanju. Disertacijo poleg tega odlikuje uspešno in posrečeno iskanje novih strokovnih izrazov, ki jih je bilo treba skovati za nove metodološke situacije. Končni rezultat pa je natančna tipokronološka analiza nakita, najpogosteje najdenih predmetov v zgodnjesrednjeveških grobovih nasploh, ne le v Sloveniji. Prispevek Jerneja Rihterja k poznavanju zgodovine srednjega veka je tudi v izboljšanem arheološkem datiranju, ki doslej ni bilo natančnejše od stoletja. Z Rihterjevim delom to točnost v najboljšem primeru zožimo na nekaj desetletij. Njegova disertacija je znanstveno izvirno, pionirsko delo, ki stroki prinaša pomembno razvojno spodbudo in ne izboljšuje le poznavanja kronologije zgodnjega srednjega veka Vzhodnih Alp, temveč pomeni metodološki napredek pri kronoloških raziskavah nasploh.    

Nagrada častna članica ZRC SAZU

Univ. prof. mag. dr. Marija Wakounig je redna profesorica na Inštitutu za vzhodnoevropsko zgodovino Univerze na Dunaju in dopisna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Glavnino svojih raziskav je posvetila zgodovini diplomacije in plemstva od srednjega veka do sodobnosti; družbeni, znanstveni, gospodarski in socialni zgodovini vzhodne Evrope in regije Alpe-Donava-Jadran, pa tudi zgodovini žensk in spola. Njena bibliografija vsebuje nekatera temeljna dela o Ortenburžanih, Žigi Herbersteinu in ženskah v prvi svetovni vojni. S svojo pedagoško dejavnostjo na dunajski univerzi dejavno predstavlja izsledke slovenskega zgodovinopisja tuji akademski publiki. Aktivno sodeluje na znanstvenih posvetih v organizaciji ZRC SAZU, zlasti Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. S tamkajšnjimi mladimi sodelavci je spletla močne vezi. Mnogi so pod njenim mentorskim vodstvom pridobili avstrijske štipendije. Po zaslugi Marije Wakounig je Zgodovinski inštitut Milka Kosa navezal stike s sorodnimi ustanovami v srednjeevropskem prostoru, kar odpira nove znanstvene tematike, ki včasih celo presegajo ožje področje zgodovine. Marija Wakounig je poleg tega izvrstna mediatorka, poslušalka in motivatorka. Kot koroška Slovenka pa predstavlja tudi vidno osebo kulturnega življenja slovenske narodne skupnosti v Avstriji.

Naziv zaslužna raziskovalka ZRC SAZU

Dr. Janja Kogovšek je na Inštitutu za raziskovanje krasa kot strokovnjakinja kemijskih ved odprla novo raziskovalno področje, ki je bistveno izboljšalo razumevanje vloge kemijskih procesov pri razvoju kraških pojav in oblik. Na njeno pobudo so na inštitutu uredili laboratorij, ki ga je vodila do upokojitve in ki je omogočil stalno povezovanje terenskih in laboratorijskih meritev. Mednarodno se je uveljavila z vodenjem projekta o spremljanju širjenja škodljivih snovi v krasu s sledili in modeli. Prispevala je k uvedbi novih tehnik sledenja voda kot ene izmed najpomembnejših raziskovalnih metod v kraški hidrologiji. Osrednji del raziskovalne kariere pa je Janja Kogovšek posvetila t. i. vadozni coni kraških vodonosnikov. Več let je gradila študijski poligon v rovih Postojnske jame in na površju nad njo. Začela je v zgodnjih osemdesetih, ko so na kapnikih v jami opazili sledove onesnaženja, po njeni zaslugi pa so z analizo curkov prenikle vode potrdili onesnaženje oziroma s sledilnimi poskusi izsledili vire onesnaženja na površju. Izpostaviti velja tudi njene raziskave kitajskega krasa v provinci Junan, kjer je že ob prvem daljšem obisku sredi 90. let pridobila osnovne podatke o kemijskih značilnostih tamkajšnjih kraških voda.

Nagrada modri znak ZRC SAZU